Drugi o nas

Lesena hiša je lahko preprosta in poceni

vir: Moj dom, Dnevnik 16.9.2009, Avtor: Franci Dovč

Drago Lukanc iz Žiganje vasi pri Tržiču je dokazal, da hiša, izdelana iz »plohov«, ne potrebuje nikakršne lesene konstrukcije. Ko je Drago Lukanc iz Žiganje vasi pri Tržiču pred nekaj leti začel razmišljati o lastnem domu, si je ogledal nekaj hiš, med njimi tudi lesene hiše Riko, ki so še najbolj ustrezale njegovim željam. Kot poklicnega mizarja ga je zamikalo, da bi podobno leseno hišo sestavil tudi sam. Ker ni imel zajetnega kupčka denarja, bančnega posojila, ki bi ga bremenilo še dolga leta, pa ni hotel najeti, je začel razmišljati o tem, kako bi vse postopke gradnje čim bolj poenostavil in si čim hitreje zgradil lastno streho nad glavo. Tako se je odločil, da bo njegova hiša sestavljena kar iz 4 cm debelih plohov (desk).

Projektant mu je izdelal načrt in statični izračun. Naš sogovornik je kupil okoli 40 kubičnih metrov borovega lesa, poskrbel, da je bil primerno suh, ter ga odpeljal v sosednjo vas na oblanje. Tako je dobil lepo obdelan les (debelina 4 cm, širina 17,5 cm). Pripeljal ga je na svojo parcelo, kjer je imel zabetonirano betonsko ploščo. Tja je pripeljal tudi žago ter nekaj prijateljev in sorodnikov, ki so mu pomagali pri sestavljanju hiše. In tako se je začela uresničevati njegova ideja o čim bolj preprosti gradnji hiše. Ob tem ne smemo prezreti dejstva, da hiša nima osnovne lesene konstrukcije oziroma skeleta, ampak so jo domači »mojstri« pod budnim očesom našega sogovornika sestavili iz samih plohov, ki jih je Drago sproti žagal na dolžino dveh metrov. Plohe so tako enega za drugim sestavljali v dolžino in višino. Vsako vrsto položenih desk so nato namazali z vodoodpornim lepilom, vsako vrsto posebej pa še dodatno učvrstili z žeblji, ki so jih zabijali od zgoraj navzdol. Zelo preprosto je Drago rešil tudi spoje na vogalih. Vse vogale namreč med seboj povezujejo tako imenovane križne vezi, ki zagotavljajo trdnost in stabilnost celotne konstrukcije.

V dobrih treh tednih je bila hiša pod streho. Kljub temu, da jim je nagajalo vreme, so morali po besedah našega sogovornika paziti samo na to, da jim dež ni namočil zgornjih površin desk, saj bi se tako les skrivil. Zato so sproti poskrbeli, da so pravočasno pokrili vrhnji sloj in les tako zaščitili pred padavinami.

Letos marca sta se z ženo vselila v pravo leseno hišo, v kateri se še vedno čuti prijeten vonj po boru. Hiša je tako z zunanje kot notranje strani lesena. Sogovornik jo je z notranje strani premazal s posebnim voskom, podobnim čebeljemu. Na zunanji strani je z lanenim oljem zaščitil samo severno fasado, ker je najbolj izpostavljena dežju. Vse druge stranice so ostale take, kot so jih sestavili. Sogovornik se za zdaj še ni odločil, ali bo hišo v prihodnje obložil s fasado ali ne. Opaža namreč, da se na zunanji strani med posameznimi deskami zaradi krčenja lesa pojavljajo manjše špranje, ki po njegovih ugotovitvah jeseni in pozimi »izginejo«. Zato je začel razmišljati, da bi na zunanjo stran hiše namestil fasado. S tem bi se njegova hiša uvrstila v razred nizkoenergijskih hiš.

Medtem pa bo notranjost hiše ostala taka, kot je – lesena in prepojena s posebnim voskom. V notranjosti so izjema le stropovi v pritličju, ki so ometani z ilovico. Tudi v zgornji etaži 150 kvadratnih metrov velike hiše bo ohranil les. »Izolacija« je prav tako lesena – izdelana je iz oblancev, torej ostankov od oblanja. Pod njo je položena folija in nato les. Nekaj mesecev po vselitvi lastnika ugotavljata, da je bivanje v leseni hiši povsem nekaj drugega kot bivanje v klasično zgrajenih hišah, v katerih sta živela prej. Poleg prijetnega občutka in vonja, ki ga oddaja borov les, ima posebno vlogo tudi ilovica, saj veže odvečno vlago in strupene snovi ter nevtralizira različne vonjave. To najbolj občutita, kadar žena pri pripravi različnih jedi praži čebulo, ilovica pa neprijeten vonj, ki se v zidanih hišah širi naokoli, zelo hitro nevtralizira. Različne kuhinjske vonjave se še posebno hitro razblinijo, kadar lastnik zakuri kamin. Tedaj se po hiši razleze vonj po ilovici, druge vonjave pa se v hipu razblinijo.

Kamin je namenjen predvsem ogrevanju hiše. V zimskem času je edini vir toplote za celotno hišo in za pripravo tople vode. Izgorevanje je urejeno tako, da drva oziroma žerjavica v kaminu tli približno 14 ur. To pomeni, da lastnik s kurjenjem nima veliko dela. Čeprav stanovalca v novi hiši še nista preživela cele zime, Lukanc predvideva, da za ogrevanje celotne hiše ne bo porabil več kot 10 kubičnih metrov drv, če pa bo hiša z zunanje strani dobila še novo fasado, bo poraba drv najbrž še precej manjša. Medtem ko pri Lukančevih vodo v zimskem času ogrevajo s kaminom, poleti za ogrevanje uporabljajo toplotno črpalko zrak-voda. Drago se za vgradnjo sončnih kolektorjev ni odločil zato, ker je ogrevanje s toplotno črpalko preprosto cenejše. Na začetku je zakonca nekoliko motilo njeno nočno brnenje, saj je vgrajena v neposredni bližini spalnice, vendar sta se ga že tako navadila, da ga sploh ne slišita več.

Hiša, ki smo jo predstavili, ni samo prijetno domovanje, temveč je za sogovornika tudi vzorčna hiša. Izkušnje, ki jih je pridobil z gradnjo, so vanj vlile novih idej – že jeseni bo kot mizar, ki se ukvarja predvsem z izdelovanjem notranje opreme in pohištva, ustanovil lasten s.p. Tako bo svoje storitve in izkušnje ponudil tistim, ki si želijo imeti podobno hišo, kot jo ima sam. Njegova hiša je namreč dokaz, da je gradnja lastnega doma lahko zelo preprosta in cenovno sprejemljiva – zanjo je odštel okoli 70.000 evrov (stopnice in podstrešni prostori še niso izdelani). Z lastnimi rokami je opravil tudi okoli 2000 ur dela. Seveda bi bila podobna hiša, izdelana »na ključ«, dražja, vendar zagotovo cenejša kot druge podobne hiše.

Ob teh zanimivih izkušnjah nas je zanimalo, ali bi svojo »inovacijo« v prihodnje dopolnil ali spremenil. Sogovornik pravi, da bi naredil nekaj manjših sprememb, in sicer bi v plohih izdelal utore, ker bi bilo sestavljanje lažje in hitrejše. Dimenzije plohov bi bile narezane na bolj »okrogle« mere, debelina sten bi bila na primer 20 cm. Vnaprej bi natančno izračunal dolžine posameznih plohov in jih vnaprej narezal na nekaj standardnih dolžin. To pomeni, da bi hišo sestavljali po sistemu kock, medtem ko je moral sam ves čas stati za žago in vsak kos lesa posebej odžagati na določeno dolžino. Tak način sestavljanja je bil precej počasnejši. Najbrž bi se odločil tudi za zunanjo fasado. Vse drugo bi naredil enako.


Bookmark and Share